Skratka....

...ne da se mi pisat.

jaz in ti?

Se vprašm, ko odprem to stran zakaj je tako sploh ime mojemu blugu, če temu lahko rečem blog. Se zamislm in skor naglas rečm: Dost si dans razmišlu pejt spat.

Noč

Sreda devetega dvanajstega...

...je dan ko sem ugotovil da so ene rokavice premal, da sem nepoboljšljivi pozabljivec, da rad dolgo spim....

Mjah in ravno v obratnem zaporedju. Skratka prekrasen dan, prevroč, premrzel, nobenega udobja, nenatančen vendar je bil moj dan 5 minut dlje osvetjen od večine populacije Ljubljane. Teh pet minut me je grelo tudi ko sem z najtanjšim parom rokavic (no skoraj najtanjšim, svilene pač niso niti prave rokavice =) zmrzoval pri spustu z Rašice na mojem modrem kolesu. Seveda se mi je nekaj motalo po glavi, človek vedno na kaj misli. Čisto "ponesreči" je bil to na vrhu stolpa, še višje kot je vrh Staneta Kosca, pozabljen števec. Vendar je bil razgled vreden zgubljenega števca... Sicer ne bom več natančno vedel, kdaj divjam hitreje od omejitev na naših cestah, pa vseeno, splačal se je. In povabljeni ste vsi ki preberete ta stavek, da naslednjič podobnih 5 minut užijete z mano saj je mwa, naravnost neprecenljivo zreti soncu, goram, gorečim oblakom in prepoteni faci v obraz. Mjah nepoboljšljiv pozabljivec.

Pozabljivec, ki pa seveda ni pozabil da naslednji dan popravlja nemščino. Danes, v petek sem vesel, da se je to zgodilo, saj so bili rezultati ostalih porazni. : Prešprical ponavljanje.

No pa saj nisem tako pozabljiv. Po enem tednu sem zaigral, zabrankal, (zafušal??) na kitarco našo prelepo Sivo pot, ki je sicer zelo malo znana priredba Country Roads še malo manj zanega John Denverja... Mjah v komadu od našga Adija Smolarja To bo hit je opisan čist postopek, kako napisat tako pesem da uspe. Siva pot ni izjema. Oziroma je. Uspela je še bolj kot ostale prepisane pesmi. Ne morm pa nč rečt Aleksander Mežek obvlada stvar in je izpeljal tko, da se jo poje kamorkol prideš in naneslo je celona to, da jo sedaj znam zaigrati, zabrenkati ali če vam je lepše zafušati na kitaro. Ni kej spomni pa me na Gorenjsko =).

Ja na hribe in na sončne zahode...
No pa vam še omenim da sem v četrtek šel še enkrat na našo prelepo še bolj ali manj neomadeževano Rašico po števec. Ki ga pa seveda ni bli več. števca nisem dobil, sem bil pa že spet zadovoljen z najlepšim sončnim zahodom kar jih premore moj spomin. In čeprav sem imel dva para rokavic sem skoraj kričal od bolečine, ko sem si doma grel moje premražene roke.

Skratka jutri, ko grem na še malo daljšo turco, kot je pot na Rašico in nazaj, bom vzel tri pare =D






V zraku je čutiti zimo...